V današnjem času so bolezni ščitnice in z njimi povezane motnje v njenem delovanju zelo pogoste. Z njimi se v Sloveniji spopada med 200.000 do 300.000 ljudi, pri čemer bolniki pogosto ne prepoznavajo simptomov oziroma svojih težav ne povežejo s ščitničnimi motnjami. V tem poglavju vse o žlezi ščitnici, težavah, ki jih lahko povzroča jn o načinih zdravljenja, ki jih v teh primerih poznamo.
O ščitnici | Motnje ščitnice | Zdravniška pomoč | Vzroki ščitničnih težav | Ščitnica in neplodnost | Diagnostika | Zdravljenje | Prehrana in šport | Pogosta vprašanja | Viri/reference
Navedene motnje najpogosteje prizadenejo ženske med 20. in 50. letom starosti. Vemo, da ima vsaka peta ženska v starosti okoli 30 let pozitivna protitelesa proti ščitničnim antigenom, kar pomeni, da lahko pri njih pride do kliničnega pojava avtoimunske bolezni, ki lahko privede do motenj v delovanju ščitnice. Po nekaterih podatkih ima avtoimunsko bolezen ščitnice kar 30% žensk po 50. letu.
O ŠČITNICI
Ščitnica je majhna endokrina žleza metuljaste oblike, ki se ovija okrog sapnika tik pod Adamovim jabolkom. Njena naloga je, da tvori ščitnična hormona tiroksin (T4) in trijodtironin (T3), ki skrbita za vse nujne presnovne procese, ter kalcitonin, ki igra pomembno vlogo pri homeostazi kalcija v telesu.
Kljub temu, da je očem skrita, je njen prispevek k delovanju človekovega telesa bistven, saj s svojimi hormoni vpliva na skoraj vsa presnovna dogajanja v telesu.
Ali ste vedeli?
V enem letu ščitnica proizvede za eno čajno žličko hormonov, od njih pa je odvisen metabolizem vsake celice v telesu, in sicer 24 ur na dan.
Ščitnični hormoni so zadolženi za prerazporejanje energije v različne dele telesa, človeške organe ter tkiva. Posledično je pomanjkanje ščitničnih hormonov povzročitelj mnogih sistemskih bolezni, od osteoporoze, kronične utrujenosti, bolezni srca in ožilja, ginekoloških bolezni (npr. ciste na jajčnikih, maternici, prsih,…), negativno pa vpliva tudi na sposobnost zanositve, samo nosečnost, porod ter dojenje. S ščitničnimi težavami so povezani tudi izpadanje las, zobna gniloba in nihanje krvnega pritiska.
Ščitnične motnje in najpogostejši simptomi, ki na njih nakazujejo
Hipertiroidizem
Od splošnih simptomov hipertiroidizma so značilni preobčutljivost na vročino, bolniku je vroče celo v hladnem prostoru in se obilno poti, bolniki so pogosto utrujeni, slabotni, živčni, tresejo se jim roke, muči jih nespečnost in driska, a so kljub vsemu bolj dejavni kot sicer.
Video: razumevanje hipertiroidizma in razlaga Gravesove bolezni.
Bolnik ima povečan apetit, vendar ponavadi hujša; žeja ga, povečano je odvajanje seča. Pri pregledu je včasih moč videti povečano ščitnico že na prvi pogled, sicer pa pogosto zdravnik zatipa povečano ščitnico. Koža je bolj topla in vlažna, bolnik pa je psihično manj stabilen, bolj živčen in razdražljiv.
Srčni simptomi obsegajo neredno in hitrejše bitje srca ter povišan krvni tlak. Oči bolnika s hipertiroidizmom so pordele, solzave in z nabreklimi vekami, povečana je občutljivost za svetlobo. Simptomi se med bolniki razlikujejo, kar pomeni, da nima vsak bolnik vseh oziroma enakih simptomov. Pri starejših bolnikih je pogosto lahko prisoten samo en simptom.
Hipotiroidizem
Zaradi pomanjkanja ščitničnih hormonov telo začne delovati upočasnjeno. Ker so znaki dokaj postopni in neizraziti, jih pogosto pripišemo depresiji. Simptomi in njihova resnost pa se med bolniki tudi pri tej motnji zelo razlikujejo. Vključujejo pomanjkanje pobude, utrujenost, zaspanost, težave s spominom in počasne motorične funkcije.
Bolnik je zabuhel v obraz, ima otopel izraz na obrazu, govori počasi, glas je raskav, veke ima napol spuščene. Značilno je tudi slabo prenašanje mrazu, mnogi se zredijo, muči jih zaprtje, prisotno je otekanje celega telesa. Koža je suha, groba in hladna, lasje se zredčijo ter postanejo zelo suhi. Pogosto se pojavi sindrom karpalnega kanala, kar povzroča mravljinčenje in bolečine v rokah. Utrip je počasnejši.
Slika: normalen izgled na levi strani in izgled s hipotiroidizmom na desni strani
Pogosto je prisotno tresenje in razdražljivost. Pri mlajših ženskah je lahko prvi znak odsotnost menstruacije ali neplodnost, pri starejših ljudeh pa je klinična slika pogosto neznačilna z upočasnitvijo in depresijo, ki lahko posnema demenco ali se kaže samo kot pospešeno ali neredno bitje srca.
Subakutni tiroiditis
Gre za virusno ali povirusno vnetje ščitnice, ki se samo pozdravi v nekaj tednih ali najkasneje mesecih. Bolezen lahko poteka popolnoma brez simptomov, lahko pa so simptomi izredno močni – tako lahko pride do povišane telesne temperature, splošnega slabega počutja, bolečin v področju ščitnice, pri požiranju ter obračanju glave, nenamernega nihanja telesne teže, prekomernega potenja, utrujenosti ipd.
Slika: izgled subakutnega tiroiditisa pod mikroskopom.
Navadno poteka v dveh fazah, in sicer je v začetni fazi ščitnica povečana, trda ter boleča na dotik, bolečina se lahko širi v spodnjo čeljust, zatilje ali v uho, prisotna je bolečina ob požiranju, bolečine v sklepih in mišicah ter rahlo povišana telesna temperatura, v kolikor pa so vrednosti ščitničnih hormonov povišane, lahko bolnik tudi hujša, tresejo se mu roke, se močneje poti in čuti razbijanje srca. V fazi okrevanja pride do prehodne hipotiroze s simptomi kot so npr. utrujenost, zaspanost, dvig telesne teže, zaprtje ter depresija.
Hašimotov tiroiditis
Hašimotov tiroiditis je znan tudi kot kronični limfocitni tiroiditis. Le-ta je najpogostejši vzrok hipotiroidizma v Združenih državah Amerike, ki prizadene približno 14 milijonov Američanov. Lahko se pojavi v kateri koli starosti, vendar je najpogostejši pri ženskah srednjih let. Bolezen se pojavi, ko imunski sistem telesa pomotoma napade in počasi uniči ščitnico in njeno sposobnost proizvodnje hormonov.
Nekateri ljudje z blagimi primeri Hašimotovega tiroiditisa sploh nimajo očitnih hujših simptomov, bolezen pa lahko ostane stabilna več let. Simptomi prav tako niso specifični, kar pomeni, da posnemajo simptome številnih drugih stanj (npr. utrujenost, depresija, zaprtje, nihanje telesne mase, suha koža ter lasje, bledica, spremembe menstrualnega cikla, občutljivost na mraz, golša).
Basedowova oz. Gravesova bolezen
Basedowova oz. Gravesova bolezen je dobila ime po zdravniku, ki jo je prvič opisal pred več kot 150 leti. Med vsemi ščitničnimi motnjami najpogostejša, tako npr. v Združenih državah, prizadene približno 1 od 200 ljudi. Njen glavni razlog je hipertiroidizem, tj. stanje, pri katerem nastaja preveč ščitničnih hormonov. Ko je enkrat postavljena pravilna diagnoza, je bolezen mogoče preprosto zdraviti. V nekaterih primerih se lahko po nekaj mesecih ali letih Basedowova bolezen ustavi ali celo izgine. Seveda pa lahko, če je ne zdravimo, vodi do resnih zapletov ali celo v smrt. Čeprav lahko njeni simptomi povzročajo nelagodje, bolezen nima trajnejših neželenih posledic za zdravje, če seveda bolnik dobi ustrezno in takojšnjo zdravstveno oskrbo.
Slika: izgled obraza pri Basedowovi oz. Gravesovi bolezni
Hormoni, ki jih izloča ščitnica, nadzorujejo presnovo oziroma hitrost, s katero telo spreminja hrano v energijo. Hitrost presnove je neposredno povezana s količino hormonskega »goriva«, ki kroži po krvnem obtoku. Posledično se mora presnova v telesu prestaviti v višjo hitrost, če zaradi kateregakoli razloga ščitnica izloča preveč tega goriva, kar povzroča razbijanje srca, potenje, tresenje in izgubo telesne teže, oziroma ostale simptome, značilne za ljudi s hipertiroidizmom.
Običajno dobiva ščitnica ukaze po proizvajanju hormonov s pomočjo kemične snovi, ki se imenuje tiroideo stimulirajoči hormon (TSH), izloča pa ga hipofiza v možganih. Pri Basedowovi bolezni pa nepravilno delovanje v imunskem sistemu telesa povzroči nastajanje nenormalnih protiteles ali obrambnih beljakovin, ki so samo podobne kemični snovi prenašalca sporočil iz hipofize. Ker je telo priganjano zaradi teh napačnih signalov, tvori preveč ščitničnih hormonov in »telesna tovarna« presega normo.
Zakaj imunski sistem začne proizvajati ta napačna protitelesa, ni povsem jasno. Pri določanju občutljivosti imajo verjetno dednost in druge značilnosti svojo vlogo. Nekatere študije so pokazale, da v primerih, ko eden od enojajčnih dvojčkov dobi Basedowovo bolezen, obstaja 50-odstotna verjetnost, da jo dobi tudi drugi. Poleg tega je pri ženskah večja verjetnost za nastanek te bolezni. Kadilci, ki dobijo Basedowovo bolezen, so bolj dovzetni za težave z očmi kot nekadilci.
Težave z očmi
ponavadi v obliki vnetih in oteklih očesnih mišic, zaradi česar se oči izbulijo iz jamic — so eden od značilnih zapletov pri Basedowovi bolezni. Vendar ima to motnjo, ki ji pravimo eksoftalmus, le majhen odstotek bolnikov s to boleznijo. Zgolj 5% bolnikov z Basedowovo boleznijo ima tako hude težave z očmi, da potrebuje njihovo posebno zdravljenje. Skoraj polovica bolnikov, ki ima eksoftalmus, ima blago obliko, ki jo je mogoče zdraviti s preprostimi zdravili. Celo med tistimi, ki jih navedena motnja prizadane, ni med stopnjo bolezni in napredovalim izbuljenjem oči nobene povezave. Pravzaprav ni povsem jasno, ali te težave z očmi dejansko izvirajo iz Basedowove bolezni ali pa so morda posledica neke povsem druge, čeprav z njo tesno povezane motnje. Če imate eksoftalmus, vas bodo verjetno oči pekle in boste imeli občutek, da so suhe in vzdražene. Izbuljene oči se bolj solzijo in postanejo pogosteje rdeče, še zlasti, ker jih veke ne morejo več učinkovito varovati pred poškodbami.
Video: s ščitnico povezane težave z očmi (vzroki, simptomi, diagnoza, zdravljenje)
V hudih primerih eksoftalmusa, ki pa so redki, lahko nabrekle mišice v očeh močno pritiskajo na očesni živec, kar lahko včasih privede do delne barvne slepote ali do zmanjšanja ostrine vida. Očesne mišice, ki zaradi dolgotrajnega vnetja oslabijo, lahko zgubijo svojo zmožnost nadziranja očesnih gibov, kar povzroči dvojni vid.
Prikaz: ščitnične motnje in njihovi simptomi
|
Hipertiroidizem (čezmerna količina ščitničnih hormonov) |
Hipotiroidizem (nezadostna količina ščitničnih hormonov) |
Subakutni tiroiditis (čezmerna količina ščitničnih hormonov) |
Basedowova bolezen (čezmerno izločanje ščitničnih hormonov) |
Hašimotov tiroiditis (nezadostna količina ščitničnih hormonov) |
|
hitro bitje srca |
počasno bitje srca |
blage do hude bolečine v ščitnici |
izguba telesne teže kljub povečanemu teku |
utrujenost |
|
visok krvni tlak |
hripavost |
ščitnica je na dotik občutljiva |
hitrejši utrip srca, višji krvni tlak in povečana živčnost |
depresija |
|
vlažna koža in pospešeno potenje |
zabuhel obraz |
bolečine pri požiranju ali obračanju glave |
pretirano potenje |
zaprtje |
|
drhtenje in tresenje |
redke obrvi |
pojav simptomov kmalu po virusni okužbi, npr. gripi, mumpsu ali ošpicah |
povečana občutljivost za toploto |
blago povečanje telesne mase |
|
živčnost |
zapiranje vek |
depresija |
pogostejše odvajanje blata, včasih driske |
suha koža |
|
povečan apetit in hkratno hujšanje |
slabo prenašanje mraza |
nenamerno hujšanje ali pridobivanje telesne teže |
mišična šibkost, tresenje rok |
preobčutljivost na mraz |
|
motnje spanja |
zaprtje |
tresavica roke |
razvoj golše (povečanje ščitnice, kar povzroči oteklino na vratu).
|
bled, napihnjen obraz |
|
pogosto odvajanje blata, driska |
povečanje telesne teže |
potenje |
izbuljene oči |
močne in neredne menstruacije |
|
šibkost |
redki, suhi lasje |
hitro bitje srca |
pri ženskah spremenjena pogostost menstruacij ali popolno prenehanje mesečnega perila |
suhi, tanjši lasje |
|
zadebeljena koža goleni |
suha luskasta koža goleni |
utrujenost |
|
povečana ščitnica ali golša |
|
nabrekle veke, pordele in izbuljene oči |
sindrom karpalnega kanala ter mravljinčenje ali omrtvelost v rokah |
zaprtje |
|
|
|
preobčutljivost oči za svetlobo |
zmedenost, depresija |
zaspanost |
|
|
|
zmedenost |
demenca |
|
|
|
|
razvoj golše (povečanje ščitnice, kar povzroči oteklino na vratu). |
razvoj golše (povečanje ščitnice, kar povzroči oteklino na vratu). |
|
|
|
|
|
brezvoljnost, upočasnjeni duševni procesi |
|
|
|
Kdaj je potreben posvet z zdravnikom?
- ko ste vročični, izredno nemirni ali vznemirjeni ter imate hiter srčni utrip - morda doživljate tirotoksično krizo, nenaden in nevaren zaplet hipertiroidizma; ali
- ko vas zelo zebe, ste zaspani in brezvoljni - lahko se pojavlja miksedemska koma, nenaden in nevaren zaplet hipotiroidizma, ki lahko privede do nezavesti in celo smrti.
Poteki bolezni ščitnice so značilno počasni, simptomi pa so še zlasti v začetku lahko precej neizraziti. Za potrditev ščitničnih težav je tako nujno potreben pregled ščitničnih hormonov.
Vzroki ščitničnih motenj
Vse vrste hipertiroidizma povzroča čezmerno nastajanje ščitničnih hormonov, le-ti pa lahko nastanejo na različne načine. Pri Basedowovi oziroma Gravesovi bolezni povzroči čezmerno izločanje hormonov avtoimunska motnja. Imunski sistem tvori protitelesa, ki napadejo ščitnico, ta pa posledično proizvaja preveč hormonov. Pojav bolezni je povezan z dednimi dejavniki.
Včasih v ščitnici nastanejo vozliči, imenovani toksični adenomi, ki izločajo ščitnične hormone, spremenijo njihovo normalno nastajanje in zmotijo telesno kemično ravnovesje; nekatere golše vsebujejo več takšnih vozličev. Do prehodnega hipertiroidizma lahko pride pri subakutnem tiroiditisu, pri katerem vnetje ščitnice povzroči »puščanje« čezmerne količine hormonov iz žleze. V sicer redkih primerih se lahko hipertiroidizem pojavi zaradi nepravilnega delovanja hipofize ali rakaste rašče v ščitnici.
V zelo redkih primerih je hipertiroidizem povezan tudi z drugimi avtoimunskimi obolenji, predvsem s kožnim obolenjem vitiligom in obliko slabokrvnosti, ti. perniciozno anemijo.
Hipotiroidizem je ravno nasprotna motnja, in sicer se pojavi zaradi nezadostnega nastajanja ščitničnih hormonov. Ker je za pridobivanje energije v telesu potrebna določena količina ščitničnih hormonov, njihov upad zmanjša pridobivanje energije. Pogost vzrok hipotiroidizma je Hašimotov tiroiditis, tj. avtoimunska bolezen, pri kateri bele krvne celice polagoma nadomeščajo ščitnično tkivo, ki ga potem napadejo imunske beljakovine, protitelesa.
Video: vzrok ščitničnih bolezni je pogosto avtoimuna bolezen, simptomi pa so vsaj na začetku bolezni zelo težko določljivi. Pri zdravljenju bolezni in težav s ščitnico ne zdravimo zgolj posamičnih simptomov, razlog je lahko tudi težava z delovanjem ščitnice.
Hipotiroidizem se lahko pojavi tudi, če je bila ščitnica kirurško odstranjena ali kemično uničena v okviru zdravljenja hipertiroidizma. Lahko se zgodi, da preostanek žleze ne more kriti potreb telesa. Nadalje se lahko nevarnost hipotiroidizma poveča, če v telo dobivate preveč joda — npr. iz prikritih virov, kot so nekatera zdravila proti prehladu ali snovi, uporabljane pri določenih preiskavah — zlasti če ste v preteklosti že imeli težave s ščitnico. V redkih primerih se hipotiroidizem lahko razvije zaradi motnje v delovanju hipofize, ki ne sprošča dovolj hormona, ki spodbuja delovanje ščitnice (TSH). Vzrok za premajhno tvorbo TSH je pogosto tumor hipofize. Dolgotrajno nezdravljen hipotiroidizem lahko povzroči miksedemsko komo, tj. redko, vendar lahko usodno stanje, ki nemudoma zahteva zdravljenje s hormonskimi injekcijami.
Hipotiroidizem je posebno nevaren za novorojenčke in dojenčke, ker lahko pomanjkanje ščitničnih hormonov v zgodnji starosti pripelje do duševne zaostalosti in pritlikavosti (zavrte rasti). Pri nas novorojenčkom določijo raven ščitničnih hormonov v dneh po rojstvu; če teh hormonov primanjkuje, se zdravljenje začne takoj. Tudi pri dojenčkih je lahko hipotiroidizem, tako kot pri odraslih, posledica hipofizne motnje, okvarjene ščitnice ali popolne odsotnosti žleze. Hipotiroidni dojenček je nenavadno miren in tih, ima slab tek in čezmerno dolgo spi.
Čeprav je rak na ščitnici poleg raka na maternici najpogostejša maligna bolezen endokrinih organov, je vseeno redek. Bolniki imajo lahko več let enega ali več ščitničnih vozličkov, preden se izkaže, da so rakasti. Ljudje, ki so bili kdaj v življenju izpostavljeni obsevanju glave in vratu, npr. v okviru zdravljenja aken, so bolj nagnjeni k raku na ščitnici.
Vpliv ščitničnih motenj na črevesje
Za zdravo ščitnico je bistvenega pomena dober imunski sistem, ta pa je zelo odvisen prav od stanja človekovega črevesja. Čeravno se stroka temu vprašanju trenutno ne posveča najbolj, je prav opozoriti na dejstvo, da se vedno več zdravnikov odloča slediti mnenju očeta sodobne medicine Hipokratu, ki je poudarjal, da se večina bolezni začne prav v črevesju.
Delovanje ščitnice je neposredno povezano s črevesjem – nekateri podatki kažejo, da se kar med 20 do 30% pretvorbe hormona T4 v aktivni T3 zgodi prav v črevesju. Ne glede na to, ali naša ščitnica proizvaja lastni tiroksin ali pa moramo jemati sinteznega, ga mora telo samo pretvoriti v aktivni hormon T3. Za zdravo ščitnico ter boljšo sintezo hormona T3 je treba torej nujno poskrbeti za zdravo črevesje.
Vpliv ščitničnih motenj na delovanje jeter
Jetra predstavljajo v človekovem telesu bistven organ, saj opravljajo okoli 500 vitalnih funkcij, kot je npr. čiščenje krvi, odpravljanje bakterij in strupov iz krvnega obtoka, sinteza beljakovin, izločanje bilirubina, holesterola in žolča, shranjevanje železa in uravnavanje strjevanja krvi. V primeru, da naša jetra zaradi »zapacanosti« delujejo prepočasi, ima to izredno velik vpliv tudi na delovanje same ščitnice. V jetrnih celičnih membranah poteka kar 60 % pretvorbe hormona T4 v T3. Tako se pogosto dogaja, da raven hormona T3 v krvi ostaja nizka, čeprav so vrednosti TSH in T4 v (laboratorijskih) mejah normale.
Ščitnica in neplodnost
Težave z žlezo ščitnico se kažejo tudi v obliki motenj plodnosti ter delovanja spolnih hormonov. Kljub temu, da se eden od šestih parov sooča z neplodnostjo in ob dejstvu, da je pravilno delovanje ščitnice izredno pomembno za načrtovanje družine, je moteno delovanje ščitnice prepogosto prezrt razlog težav s plodnostjo. Po nekaterih podatkih je kar 25 % neplodnosti pri ženskah posledica motenj v delovanju ščitnice.
Ščitnični hormoni so v namreč v nenehnem medsebojnem delovanju z ženskimi in moškimi spolnimi hormoni (estrogen, progesteron in testosteron), zato lahko neprimerne vrednosti ščitničnih hormonov neugodno vplivajo na plodnost tako žensk kot tudi moških. V kolikor težave z zanositvijo povzročajo prav težave s ščitnico, lahko zdravljenje ščitničnih motenj ozdravi oziroma obnovi tudi plodnost.
Diagnostični postopki
Za reševanje težav s ščitnico je bistvenega pomena anamneza. Pogosto zdravnik že iz navajanj simptomov samega bolnika takoj ugotovi, da gre za ščitnično motnjo ter tudi za katero točno gre. Klinični pregled se po pogovoru nadaljuje najprej s tipanjem ščitnice, nato pa se pacienta pošlje tudi na laboratorijsko določanje nivoja ščitnice stimulirajočega hormona (TSH) in, če je potrebno, tudi ravni ščitničnih hormonov v krvi. Bolniki s hipotiroidizmom imajo namreč v krvi veliko TSH, saj skuša telo spodbuditi nastajanje ščitničnih hormonov; pri hipertiroidizmu pa je ravno obratno: raven TSH je nizka, ščitničnih hormonov pa je veliko. Pri ugotovljenem hiper ali hipotiroidizmu bo pacient napoten še k tirologu, ki s krvnim testom preveri še protiščitnična protitelesa (anti-TPO in anti-TG), na podlagi katerih ugotovi, ali gre za avtoimunsko vnetje ščitnice ali ne. Včasih naredi še ultrazvočno preiskavo ali scintigrafijo ščitnice, ki prikaže nepravilnosti v sestavi ščitničnega tkiva ter na podlagi katere se lahko poda oceno delovanja posameznih območij v žlezi. Kadar so protiščitnična protitelesa povišana in nam ščitnica deluje premalo, potem imamo kronični limfocitni tiroiditis oziroma Hashimotov tiroiditis. Če nam ščitnica zaradi avtoimunskega vnetja proizvaja preveč hormonov, pa nas je doletela ti. bazedovka oziroma Basedowova ali Gravesova bolezen.
Prikaz: krvni testi pri ščitničnih motnjah
|
Krvni testi ščitničnih motenj |
|
|
Ščitnični stimulirajoči hormon (TSH) |
Proizvaja se v hipofizi in uravnava ščitnične hormone-vključno s T4 in T3-v krvnem obtoku. Običajno je to prvi test, ki ga bo opravil vaš zdravnik, ko preverja (ne)ravnovesje vaših ščitničnih hormonov. Večinoma se pomanjkanje ščitničnih hormonov (hipotiroidizem) povezuje s povišano ravnijo TSH, presežek ščitničnih hormonov (hipertiroidizem) pa z nizko ravnijo TSH. Če je TSH nenormalen, se lahko za nadaljnjo oceno ščitničnih motenj izvede neposredno merjenje ščitničnih hormonov, vključno s tiroksinom (T4) in trijodtironinom (T3). Normalno območje TSH za odraslo osebo: 0,40 - 4,50 mIU/ml |
|
Tiroksin (T4) |
Za spremljanje zdravljenja ščitničnih motenj (tako za hipotiroidizem kot tudi hipertiroidizem) se uporabljajo tudi t.i. tiroksinski testi. Nizek T4 opazimo pri hipotiroidizmu, medtem ko lahko visoke ravni T4 kažejo na hipertiroidizem. Običajno območje T4 za odraslo osebo: 5,0 - 11,0 ug/dl (mikrogramov na deciliter krvi). |
|
Prosti T4 ali prosti tiroksin (FT4) |
Merjenje prostega T4 ali prostega tiroksina je metoda, ki odpravlja učinek beljakovin, ki naravno vežejo T4 in na tak način preprečujejo natančno merjenje. Normalno območje FT4 za odraslo osebo: 0,9 - 1,7 ng/dl (nanogrami na deciliter krvi). |
|
Trijodtironin (T3) |
Trijodtironinski testi pomagajo diagnosticirati hipertiroidizem oziroma pokazati resnost motnje. Pri hipotiroidizmu lahko opazimo nizke ravni T3, vendar je ta test pogosteje uporaben pri diagnozi in obvladovanju hipertiroidizma, kjer so ravni T3 povišane. Normalno območje T3: 100 - 200 ng/dL (nanogrami na deciliter krvi). |
|
Prosti T3 ali prosti trijodotironin |
Merjenje prostega T3 ali prostega trijodtironina je metoda, ki odpravlja učinek beljakovin, ki naravno vežejo T3 in na tak način preprečujejo natančno merjenje. Normalno območje FT3: 2,3 - 4,1 pg/ml (pikogrami na mililiter krvi). |
|
Ščitnična protitelesa (antiTG in antiTPO) |
Preiskavi se uporabljata v kombinaciji pri diagnostiki ščitničnih obolenj, še posebej hipotiroidizma.
Anti TG je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroglobulinu (TG) – glikoproteinu, ki v svoji molekuli vsebuje ščitnične hormone. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TG so lahko prisotna še protitelesa proti tiroidni peroksidazi (anti TPO), in proti receptorju za TSH (TSI).
Anti TPO je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroidni peroksidazi (TPO) – encimu, ki sodeluje pri jodiranju tirozina v T3 in T4. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TPO so lahko prisotna še protitelesa proti tiroglobulinu (anti TG), in proti receptorju za TSH (TSI). Med avtoimunimi boleznimi ščitnice sta najpogostejši bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimotov tiroiditis, možne pa so tudi druge bolezni oz. avtoimuna stanja.
V večini primerov Hashimotovega tiroiditisa, primarnega miksedema in Gravesove bolezni so anti TG protitelesa prisotna v kombinaciji z anti TPO protitelesi. Za razliko od anti TPO protiteles, protitelesa proti tiroglobulinu niso patogena, ampak so zgolj indikatorji bolezni, anti TPO protitelesa pa so patogena in povzročijo destruktivno avtoimuno bolezen ščitnice.
Anti TPO protitelesa lahko dokažemo v večini primerov tiroiditisa , ki nastane po porodu. Prisotnost protiteles v zgodnji nosečnosti je povezana z visokim tveganjem asimptomatskega poporodnega hipotiroidizma. |
|
Kalcitonin |
Ta test se uporablja za diagnosticiranje hiperplazije celic C in medularnega raka ščitnice, ki sta redki bolezni ščitnice. |
|
Tiroglobulin (TG) |
Ta test se uporablja za diagnosticiranje vnetja ščitnice in za spremljanje zdravljenja raka ščitnice. |
Za ugotovitev vzroka hipertiroidizma zdravniki pogosto uporabljajo preiskave z radioaktivnim jodom, s katerimi merijo količino joda, ki ga ščitnica absorbira v določenem obdobju. Jod je ključna sestavina ščitničnih hormonov, zato je količina, ki jo ščitnica absorbira, zanesljiv kazalec, koliko hormonov v njej nastaja. Za preiskavo mora preiskovanec zaužiti majhno količino radioaktivnega joda v tekočini ali kapsuli. Po določenem času zdravnik namesti nad njegov vrat instrument, ki izmeri količino nakopičenega radioaktivnega joda v žlezi.
Nekateri zdravniki menijo, da preiskave krvi niso dovolj občutljive, da bi odkrile blage oblike hipotiroidizma. Namesto tega priporočajo spremljanje bazalne telesne temperature (telesne temperature v mirovanju). Za natančno ugotavljanje bazalne temperature je treba natančno upoštevati naslednja navodila. Zvečer toplomer zbijte pod 35 °C in ga položite na mesto, kjer ga boste dosegli, ne da bi vstali. Naslednje jutro, še preden vstanete, 10 minut merite temperaturo pod pazduho; medtem bodite čim bolj pri miru. Vsaj tri dni si zapisujte tako izmerjeno temperaturo. (Ženske morajo to narediti v prvih dveh tednih mesečnega ciklusa, ker se jim lahko bazalna temperatura v drugi polovici zviša.) Normalna bazalna telesna temperatura je med 36,3 in 36,6 °C. Če je vaša bazalna temperatura vedno nizka, imate morda blag hipotiroidizem.
Če imate enega ali več adenomov, bo zdravnik vodil skrbno evidenco o tem, kdaj so se prvič pojavili in kako se razvijajo, ker vsi adenomi ne izločajo preveč ščitničnih hormonov. Pravzaprav večina teh vozličkov ni problematična, zlasti če ostajajo dolgo časa nespremenjene velikosti (Rakasto tkivo namreč v nasprotju s tem opazno raste.) Vozlički, ki se pojavijo nenadoma, so praviloma s tekočino napolnjene ciste in so pogosto benigni. Če preiskave krvi pokažejo, da vozlički izločajo preveč ščitničnih hormonov, in imate še druge simptome, bo zdravnik začel z zdravljenjem hipertiroidizma.
Če imate v ščitnici vozliček, vsekakor potrebujete redne preglede; saj se vam lahko čez čas pojavi hipertiroidizem, tudi če sicer nimate težav. Če preiskave krvi razkrijejo zvišano raven hormonov, bo zdravnik svetoval dodatne teste, vključno s preiskavami ter slikanjem z radioaktivnim jodom, ki bo pokazalo, ali so vozlički »vroči« ali »hladni«. Vroči so tisti, ki aktivno kopičijo jod; ti so le redko rakasti. V hladnih pa je koncentracija joda majhna; takšna najdba nakazuje možnost maligne rasti in zahteva dodatne preiskave.
Slika: izboklina na ščitnici, deformacija celic
Eno vrsto raka na ščitnici je mogoče ugotoviti s preprosto krvno preiskavo, pri kateri izmerijo raven hormona, vpletenega v nastajanje kostnega tkiva. Večinoma pa je treba za potrditev diagnoze raka opraviti biopsijo, tj. odvzem celic iz sumljive spremembe s tanko iglo in njihov mikroskopski pregled, da bi ugotovili, ali je tkivo maligno.
Zdravljenje s ščitnico povezanih motenj
Za ščitnične motnje zaradi čezmernega ali pomanjkljivega nastajanja ščitničnih hormonov ponujata različne načine za vzpostavitev pravilnega ravnotežja tako konvencionalna kot alternativna medicina. Konvencionalno zdravljenje se opira predvsem na zdravila in operacijo. Alternativni načini skušajo olajšati nekatere težave, povezane z boleznimi ščitnice, ali izboljšati delovanje žleze z najrazličnejšimi pristopi, ki segajo od prehranskih dodatkov in zelišč do sprememb v načinu življenja in posebnih vaj. Toda pri vsaki težavi s ščitnico bi morali najprej opraviti pregled pri zdravniku, saj večina teh bolezni zahteva obravnavo, ki presega okvire domačega zdravljenja.
1. Konvencionalno zdravljenje
Za zdravljenje hipertiroidizma je treba zavreti nastajanje ščitničnih hormonov, pri hipotiroidizmu pa je treba manjkajoče hormone nadomeščati. Konvencionalna medicina ponuja izredno učinkovite načine za zmanjševanje ali odpravljanje nastajanja hormonov oz. za njihovo nadomeščanje. Zdravnik bo glede na vašo bolezen, starost, splošno zdravstveno stanje in bolezni v preteklosti odločil, katero zdravljenje je za vas najboljše.
Izločanje ščitničnih hormonov je mogoče zavreti ali povsem preprečiti z zdravljenjem z radioaktivnim jodom, tirostatičnimi zdravili ali operacijo. Če se zdravnik odloči, da je najprimernejše radioaktivno zdravljenje, boste dobili tableto ali raztopino radioaktivnega joda v odmerku, ki bo poškodoval celice v ščitnici in omejil ali uničil njihovo zmožnost za izločanje hormonov. Včasih je za obnovitev normalnega izločanja hormonov potrebno več kot eno zdravljenje in pri mnogih bolnikih se kot posledica razvije hipotiroidizem.
Če začnete jemati tirostatična zdravila, npr. propiltiouracil, tiamazol ali metimazol, ki se običajno uporabljajo v tabletah, bi morali simptomi hipertiroidizma začeti izginjati po šestih do osmih tednih; to je čas, ko se zaloga hormonov porabi, zdravila pa začnejo ovirati njihovo nastajanje v ščitnici. Zdravila boste morali jemati še približno eno leto. Po tem času boste potrebovali redne zdravniške preglede, ki naj ugotovijo, da se bolezen ni vrnila.
Za zdravljenje hipertiroidizma, ki ga povzročajo toksični adenomi, bolnikom do 45. leta pogosto svetujejo operacijo, ker so ti vozliči zelo pogosto odporni za radioaktivni jod. Ko je tkivo kirurško odstranjeno, se raven hormonov praviloma normalizira v nekaj tednih.
Čeprav lahko subakutni tiroiditis povzroči prehoden hipertiroidizem, ta bolezen ponavadi ne zahteva posebnega zdravljenja, bolečine zaradi vnetja ščitnice pa je običajno mogoče olajšati s paracetamolom ali acetilsalicilno kislino. V kolikor zdravila brez recepta ne pomagajo, lahko zdravnik za krajši čas predpiše prednizon ali deksametazon. Ker lahko oba pripomoreta k nastanku želodčne razjede in izgubljanju kostnine, vprašajte zdravnika, ali bi morali hkrati jemati dodatke kalcija.
Hipotiroidizem zahteva vse življenje trajajoče nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormoni. Ko se nastajanje hormonov v žlezi zmanjša, ga ni mogoče povečati niti z operacijo niti z zdravili. Zdravniki raje kot hormonske pripravke iz živalskih izvlečkov predpišejo sintetične oblike ščitničnih hormonov, npr. levotiroksin. Stranski učinki so redki, vendar nekateri bolniki med jemanjem teh zdravil občutijo živčnost ali bolečine v prsih; ponavadi prilagoditev odmerka odpravi neprijetne učinke. Če pa hkrati jemljete triciklične antidepresive, antikoagulante ali digitalis ali pa imate sladkorno bolezen, se morate na vsak način pogovoriti z zdravnikom o možnih medsebojnih delovanjih in drugih zapletih. Zdravljenje je potrebno pričeti postopoma. Predvsem pri starejših in bolnikih z ishemično srčno boleznijo je potrebno pričeti z manjšimi odmerki, saj bi večji lahko povzročili neugodne stranske pojave. Odmerek je pravilen, ko dosežemo primerno raven TSH, kar redno kontroliramo. V nosečnosti je potrebno odmerke tiroksina povišati, jemati pa jih ni priporočljivo skupaj s preparati za nadomeščanje železa, saj le-ti motijo absorpcijo tiroksina.
V primeru raka na ščitnici oziroma v kolikor je le-ta zelo povečana se zdravniki odločajo za kirurško odstranitev bodisi rakastega tkiva bodisi celotne ščitnice; ta poseg imenujemo tiroidektomija. Če se je rak razširil iz ščitnice, med operacijo odstranijo tudi vse drugo prizadeto tkivo, npr. bezgavke na vratu.
Slika: slika prikazuje primer raka na površni ščitnice.
Operacija za odstranitev ščitnice se imenuje tiroidektomija. To operacijo se lahko izvede na dva načina:
- z zarezo na sprednji strani vratu ali
- z zarezo pod pazduho.
Rez na sprednjem delu vratu je tradicionalnejša različica tiroidektomije. Kirurgu omogoča neposreden dostop in odstranitev ščitnice, kar se mnogokrat izkaže kot najboljša izbira. Tovrsten pristop bo potreben še zlasti, če je vaša ščitnica še posebej velika ali ima veliko večjih vozlov.
Druga različica operacije vključuje rez pod pazduho iz katerega se nato s posebnim kirurškim orodjem ustvari prehod do vaše ščitnice. Na ta način nastane odprtina, ki povezuje rez pod pazduho z vratom, kirurg pa se s pomočjo robotske roke pomika skozi ustvarjen prehod, vse do ščitnice in jo nato odstrani. Estetsko je navedena operacija bolj zaželjena, saj ne pušča vidne brazgotine (le-ta je zgolj pod pazduho), vendar pa gre za bistveno invazivnejšo ter tudi bolj zapleteno operacijo. Tovrstne odstranitve ščitnice ne priporočamo tistim, ki nimajo zdrave telesne teže, imajo velike ščitnične vozle, bolehajo za Basedowovo boleznijo. V vsakem primeru pa se podrobno pogovorite o vseh možnostih zdravljenja in o najboljši vrsti operacije za vas z vašim izbranim zdravnikom.
V nadaljevanju je potrebno zdraviti tudi simptome bolezni. Pri tem se uporabljajo predvsem zaviralci srčnega utripa iz skupine beta blokatorjev, kot sta propranolol (40 mg 3-krat na dan) in metoprolol (50 mg 2-krat na dan).
Po tiroidektomiji bo vaše telo okrevalo nekaj tednov. V tem času se morate izogibati nekaterim stvarem, med drugim: namakanju operacijskega reza v vodi, dviganju predmeta, težjega od 15 kg, težji fizični vadbi. Po približno dveh tednih se lahko vrnete k običajnim aktivnostim (skladno z navodili zdravnika).
2. Alternativno zdravljenje
Čeprav alternativni načini, ki so na voljo za težave s ščitnico, ne bodo povsem zavrli ali nadomestili ščitničnih hormonov, jih pogosto uporabljajo za okrepitev same žleze ali za olajšanje nekaterih neprijetnih simptomov.
Kitajska in druga zelišča
Simptome hipertiroidizma lahko pomaga olajšati več zeliščnih mešanic: kombinacija sušenega uralskega sladkega korena (Glycyrhiza uralensis), kombinacija kitajske prerasti (Bupleurum chinense) in zmajeve kosti ali kombinacija kitajske prerasti in potonike. Posvetujte se z zdravilcem glede navodil in zdravila.
Video: naravna zdravila v primeru hipertiroidizma ali Hasmihoto sindroma.
Redna vadba je pomemben del zdravega načina življenja. Če imate bolezen ščitnice, vam ni treba spreminjati rutine vadbe, saj vam le-ta praviloma ne bo škodila. Kljub vsemu pa je pomembno, da se pred začetkom nove vadbe pogovorite s svojim zdravnikom, da se prepričate, ali vam vadba glede na vaše stanje ustreza.
Za ohranjanje dobrega delovanja ščitnice se v vsakem primeru priporoča aerobna vadba nekje od 15 do 20 minut na dan. Redna telesna dejavnost pa je še posebno pomembna, če ste hipotiroidni.
Prehrana in ŠPORT
Pri hipotiroidizmu se izogibajte zelju, breskvam, švedski repi, soji, špinači, arašidom in redkvam, ker lahko ovirajo nastajanje ščitničnih hormonov. Dodatki vitamina C, vitamina E, riboflavina (vitamina B2), cinka, niacina (vitamina B5), piridoksina (vitamina B6) in tirozina lahko spodbudijo delovanje ščitnice. V kolikor imate hipertiroidizem, lahko zgoraj našteta živila pomagajo zavreti nastajanje ščitničnih hormonov.
Joga
Mnogim ljudem lahko pomaga položaj sveče (vsaj enkrat na dan za 20 minut) izboljšati celotno delovanje ščitnice. Lezite na hrbet in dvignite noge tako, da bodo boki dvignjeni s tal. Medtem ko boke podpirate z rokami, iztegnite noge navpično. Zdrsnite z rokami po trupu proti ramenom; palca naj bosta na sprednji strani telesa, ostali prsti na zadnji. Poskrbite, da bodo telesno težo nosila ramena, ne glava in vrat.
Pogosta vprašanja!
Ali lahko preverimo stanje ščitnice kar doma?
Hiter in enostaven samopregled ščitnice lahko opravite doma, pri tem pa boste potrebovali zgolj ogledalo in kozarec vode. Najprej je potrebno ugotoviti, kje se nahaja vaša ščitnica. To boste običajno našli na sprednji strani vratu, med ključno kostjo in Adamovim jabolkom (pri moških lažje opazno). Nato popijte nekaj vode, nagnite glavo nazaj, med tem pa se opazujte v ogledalu. Ko požirate vodo, bodite pozorni na to, ali se na območju ščitnice nahaja kakšna grudica ali izboklina. Test večkrat ponovite, da si dobro ogledate ščitnico. V kolikor med samopregledom opazite grudice ali izbokline, se obvezno obrnite na svojega zdravnika. [1]
Video: kako preverimo delovanje ščitnice sami?
Ali obstaja večje tveganje za nastanek bolezni ščitnice, če imam sladkorno bolezen?
V kolikor imate sladkorno bolezen, je vaše tveganje za razvoj bolezni ščitnice večje kot pri ljudeh brez sladkorne bolezni. To je značilno zlasti za sladkorno bolezen tipa 1, ki je avtoimunska motnja. V primeru, da že imate eno avtoimunsko motnjo, namreč obstaja večja verjetnost, da boste razvili tudi kakšno drugo. Za ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 je tveganje manjše, vendar še vedno obstaja. Zaradi povečanega tveganja se priporoča redno testiranje, še zlasti pri sladkornih bolnikih tipa 1, in sicer takoj po diagnozi in nato vsako leto. Če imate sladkorno bolezen tipa 2, ni rednega urnika za testiranje, vendar pa vam lahko zdravnik predlaga časovni razpored testiranja.
Ob potrjeni sladkorni bolezni in ščitnični motnji vam svetujemo sledeče:
- dovolj spite,
- redno telovadite,
- pazite na svojo prehrano,
- jemljite vsa zdravila po navodilih,
- redno se testirajte po navodilih svojega zdravnika.
Ali lahko zaradi težav s ščitnico izgubim lase?
Izpadanje las je eden izmed simptomov bolezni ščitnice, zlasti hipotiroidizma.
Ali lahko težave s ščitnico povzročijo epileptične napade?
V večini primerov težave s ščitnico ne povzročajo napadov. V kolikor pa imate zelo hud primer hipotiroidizma, ki ni bil diagnosticiran ali zdravljen, se poveča tveganje za razvoj nizkega serumskega natrija, kar bi lahko povzročilo tudi epileptične napade.
Ali in kako lahko nastanek motenj v delovanju ščitnice preprečite?
V sedanjem času, ko je jedilna sol obogatena z jodom, na izločanje ščitničnih hormonov praktično ne moremo vplivati.
Ali lahko z boleznijo ščitnice živim normalno?
Bolezen ščitnice je pogosto vseživljenjsko zdravstveno stanje, ki ga boste morali nenehno obvladovati. To pogosto vključuje vsakodnevno jemanje zdravil. Vaš zdravnik bo spremljal vaše zdravljenje in ga sčasoma prilagodil. Temu navkljub lahko z boleznijo ščitnice živite čisto običajno normalno in polno življenje, morda pa bo trajalo nekaj časa, da poiščete pravo možnost zdravljenja za vas in nadzirate raven hormonov.[2]
Viri in reference
Vir: Družinski zdravstveni vodnik. Konvencionalno in alternativno zdravljenje
1. Could You Have a Thyroid Condition? Take the Self Neck Check - https://www.communitycare.com/News/Articles/Thyroid-Condition-Self-Neck-Check.asp
2. Can I Live Without My Thyroid Gland? - https://www.morayati.com/blog/can-i-live-without-my-thyroid-gland
