Samomor in samomorilno vedenje

Samomorilno vedenje zajema samomorilne nagibe ter poskuse in izvedbe samomora. Samomorilni načrti in dejavnosti, ki se ne končajo s samomorom, se imenujejo samomorilni nagibi. Dejanja, katerih namen je samomor, a se ne končajo usodno, se imenujejo samomorilni poskusi.

Nekatere ljudi, ki poskušajo samomor, pravočasno odkrijejo in rešijo. Spet drugi, ki poskušajo napraviti samomor, pa morda niso povsem odločeni, da hočejo umreti, in poskus jim ne uspe, ker je samo dejanje v bistvu klic na pomoč, saj si želijo živeti. Uspeli samomor pa se seveda konča s smrtjo. Vsakršno samomorilno misel in vedenje, najsi gre le za nagib ali poskus samomora, je treba jemati skrajno resno.

Samouničevalno vedenje je lahko neposredno ali posredno. Samomorilni nagibi, poskusi samomora in uspeli samomori so primeri neposrednega samouničevalnega vedenja. Posredno samouničevalno vedenje pa so nevarne dejavnosti, pri katerih sicer ni zaznati zavestnega namena umreti. Primeri posrednega samouničevalnega vedenja so čezmerno opijanje in zloraba drog, pretirano kajenje, pretirano hranjenje, zanemarjanje zdravja, samopoškodbe, lahkomiselna vožnja avtomobila in kriminalno vedenje. Ljudje, ki se posredno samouničevalno vedejo, imajo nekakšno »željo po smrti«, razlogi pa so raznovrstni.

Epidemiologija

V Sloveniji vodimo zelo natančen register samomorov in imamo zato na voljo natančne podatke. Podatki mnogih drugih držav (vključno z ZDA) so precej manj zanesljivi; kljub temu ocenjujejo, da je samomor med prvimi 10 vzroki umrljivosti na svetu. V tem odstavku podajamo strnjene slovenske podatke. Slovenija je od nekdaj prednjačila z zelo visokim količnikom samomorov (ta podaja število uspelih samomorov na 100 000 prebivalcev) okrog 30, kar pomeni, da pri nas vsako leto konča življenje s samomorom približno 600 ljudi.

Video vsebina: 4 tipi samomorov

Več kot 70 odstotkov jih je starejših od 40 let, toda samomor je tudi drugi najpogostejši poškodbeni vzrok smrti med mladostniki. A pogostnost samomora se strmo dvigne pri moških, starejših od 50 let. Število samomorov je v mestih večje kot na podeželju. Samomori in poskusi so pogostejši med mlajšimi ljudmi. Ženske poskušajo samomor približno enako pogosto kot moški, a moški končajo s samomorom trikrat pogosteje kot ženske.

Verjetnost, da bi poročeni moški poskusili ali končali s samomorom je manjši kot pri ločenih, razvezanih ali ovdovelih, ki živijo sami.

Dejavniki tveganja uspelega samomora

Osebni in družbeni dejavniki:

moški,

starost nad 60 let,

predhodni samomorilni poskus,

samomor ali motnja razpoloženja v družini,

nedavna ločitev, razveza ali ovdovelost,

Video vsebina: dejavniki tveganja za samomor, ki bi jih morali poznati

socialna osamitev, ki jo spremlja resnična ali namišljena nenaklonjenost sorodnikov ali prijateljev,

pomembne obletnice, kot je npr. obletnica smrti ljubljene osebe,

nezaposlenost ali denarne težave, ki so povzročile izrazito poslabšanje gmotnega stanja,

zloraba alkohola ali drugih drog,

podroben samomorilni načrt in ukrepi, ki naj bi to prikrili,

nedavna ponižujoča življenjska izkušnja.

Duševni in telesni dejavniki:

depresija (posebno manično-depresivna),

razburjenje, nemir in tesnoba,

občutki krivde, brezup,

podcenjevanje samega sebe,

impulzivna, sovražna osebnost,

blodnjavo prepričanje, da ima raka, srčno obolenje ali kakšno drugo resno bolezen,

halucinacije, ko glasovi ukazujejo, naj stori samomor,

kronična telesna bolezen z bolečinami, ki človeka ovira v dejavnem življenju, posebno če je bil do takrat zdrav,

jemanje zdravil (npr. rezerpina), ki lahko povzročijo depresijo,

duševne motenje - predvsem depresije in zlorabe psihoaktivnih snovi,

socialni dejavniki - razočaranja, izgube in pomanjkanja podpore okolja, v katerem človek živi,

osebnostne motnje - impulzivnosti in agresivnosti,

neozdravljive telesne bolezni.

Veliko ljudi, ki poskušajo samomor, je depresivnih.

Depresijo lahko sprožijo: konec ljubezenskega razmerja, nesrečno ljubezensko razmerje ali žalovanje, ki je zelo pogost vzrok pri starostnikih. Večkrat je prav prekinitev pomembnega odnosa zadnji dogodek, ki sproži samomorilno vedenje. Samomorilni poskus je pogosto posledica depresije ob hkratni telesni bolezni. Uspel samomor naredi veliko bolnikov s kronično telesno boleznijo, ki jo spremljajo bolečine. Okrog 20 odstotkov starostnikov, ki storijo samomor, ima hudo kronično in bolečo bolezen.

Samomor je pogosto zadnje dejanje v poteku samouničevalnega vedenja. Le-to je veliko pogostejše med ljudmi s travmatičnimi izkušnjami v otroštvu. Posebno ogroženi med njimi so kot otroci pretrpeli zlorabe, zanemarjanje ali pa so živeli v neurejenih družinah z enim staršem. Morda imajo taki ljudje težave pri vzpostavljanju pomembnih odnosov, v katerih bi se počutili varne. Samomorilni poskusi so pogostejši med pretepenimi ženami, med katerimi so mnoge zlorabljali že kot otroke.

Video vsebina: opozorilni znaki ter dejavniki tveganja

Alkohol povečuje tveganje samomorilnega vedenja, ker povzroča občutke depresivnosti in slabša samoobvladovanje. Pri približno tretjini poskušanih samomorov so osebe pod vplivom alkohola. Odvisniki od alkohola imajo v treznih obdobjih pogoste občutke obžalovanja. Zato so nagnjeni k samomorilnemu vedenju, četudi so trezni.

Osebe s hudo, čeprav kratkotrajno depresivno motnjo, se lahko silovito samopoškodujejo. Spremembe razpoloženja lahko povzročijo razna zdravila ali telesne bolezni. Človek, ki doživlja depresivno spremembo razpoloženja, se pogosto tega le deloma zaveda. Ljudje z epilepsijo, posebno s temporalno epilepsijo, imajo pogosto napade kratkotrajne, a globoke depresije.

Ker imajo na razpolago antiepileptike, je velika verjetnost, da bodo v takem stanju poskusili samomor z zdravili.

Razen depresije so še druge duševne motnje, pri katerih je tveganje samomora večje. Tako tveganje predstavlja shizofrenija, posebno ko je bolnik s shizofrensko motnjo hkrati tudi depresiven. Načini samomora pri shizofrenih bolnikih so lahko nenavadni in pogosto zelo nasilni. Običajno poskusi samomora shizofrenikom tudi uspejo. Samomor lahko naredijo že zgodaj v poteku bolezni. Včasih je samomor prvi jasni znak, da je bolnik zbolel za shizofrenijo.

Tudi osebnostno moteni ljudje pogosto poskušajo samomor. Običajno so čustveno nezreli, slabo prenašajo razočaranja in se odzivajo na stresne situacije z nasilnostjo in agresijo. Taki ljudje se običajno čezmerno opijajo, zlorabljajo druge droge ali storijo kazniva dejanja. Samomorilno vedenje je pogosto posledica stresa, ki ga doživljajo zaradi prekinitve pomembnega razmerja (zanje je značilno, da ne zmorejo vztrajati v določenem odnosu) ali spremembe življenjskega načina, ki sledi taki prekinitvi. Nekateri primeri samomorilnih poskusov so podobni ruski ruleti - ko človek prepusti usodi izid svojega početja. Nekateri neuravnovešeni ljudje namreč uživajo v nevarnem početju, ki se spogleduje s smrtjo. Tak primer je tvegana vožnja z avtomobilom ali nekateri nevarni športi.

Oblike samomorilnega vedenja

Izvedba samomora je pogosto odvisna od možnosti in kulturnih dejavnikov okolja, v katerem samomorilec živi. Način lahko odseva tudi resnost njegovega namena, saj marsikateri - npr. skok z višine - ne dopušča nikakršne možnosti preživetja. Drugi načini - npr. za strupitev z zdravilom - pa dopuščajo, da samomorilca rešijo. Vendar je treba poudariti, da samo po samomorilnem načinu ne moremo sklepati o resnosti poskusa.

Najpogostnejši način samomorilnega po skusa je zastrupitev z zdravili. Včasih so prevladovali barbiturati; ker jih zdravniki ne predpisujejo več, tudi poskusov samomora z njimi ni več. Narašča pa število poskusov samomora z drugimi psihoaktivnimi zdravili, kot so pomirjevala, uspavala in zdravila proti depresiji. Nekateri ga poskušajo na več načinov hkrati, kar že pomeni večje tveganje, da se bo samomor posrečil.

Med uspelimi samomori je v Sloveniji tako pri moških kot pri ženskah najpogostejši način obešenje. V ZDA je pri moških najpogostejša ustrelitev, ženske pa ponavadi posežejo po manj nasilnih načinih (npr. zastrupitev, utopitev), čeprav tudi pri njih narašča število samomorov z ustrelitvijo. Zelo nasilni načini, kot sta ustrelitev in obešenje, so redki med samomorilnimi poskusi, saj se praviloma končajo s smrtjo.

Preprečevanje samomorilnosti

Vsako samomorilno dejanje ali grožnjo je treba jemati skrajno resno. Ker 20 odstotkov ljudi, ki poskušajo samomor, ponovi poskus v istem letu, je treba vsakega od njih zdraviti. Okrog 10 odstotkov samomorilnih poskusov se konča s smrtjo.

Čeprav je včasih samomor ali samomorilni poskus za svojce in prijatelje popolno presenečenje, je v vedenju samomorilnih ljudi večinoma mogoče odkriti znake, ki ga napovedujejo. Samomorilci so pogosto depresivni, zato je zelo pomembno pravočasno in pravilno postaviti diagnozo in nato depresijo zdraviti. To je najpomembnejši ukrep za preprečevanje samomora. Treba je vedeti, da se nevarnost samomora poveča kmalu po začetku zdravljenja depresije, ko bolnik postane aktivnejši in se lažje odloča, čeprav je še vedno depresiven.

Video vsebina: nagovor nekomu s samomorilnimi mislimi

Najboljši način preprečevanja nadaljnjih poskusov samomora je dobra psihiatrična in socialna oskrba človeka, ki ga je že poskusil narediti. Psihiater mu mora pomagati takoj po poskusu, saj je znano, da je marsikateri uspeli samomorilec že kdaj prej poskušal narediti samomor. Psihiater mora ugotoviti, kakšne težave ima človek, ki je samomor poskušal, in nato skupaj z njim narediti načrt ustreznega zdravljenja.

Posredovanje pri samomorilnosti: krizne telefonske linije

Človek, ki grozi s samomorom, je v krizi. Centri za preprečevanje samomora delujejo kot krizne telefonske linije, večinoma neprekinjeno 24 ur. V njih delajo ustrezno usposobljeni strokovnjaki ali prostovoljci.

Ko morebitna samomorilna oseba pokliče krizni telefon, strokovnjak poskusi z njo vzpostaviti dober stik, pri čemer jo neprestano spominja na njeno identiteto (npr. tako, da ponavlja njeno ime). Potem ji ponudi ustrezno pomoč pri reševanju problema, ki jo je potisnil v krizo, in jo spodbuja, da tudi sama lahko problem razreši. Morda jo spomni, da ima družino in prijatelje, katerim veliko pomeni in so ji zanesljivo pripravljeni pomagati. Končno lahko svetuje tudi ustrezno strokovno službo in posreduje, da samomorilna oseba pride tja na pogovor.

Včasih kdo sporoči, da je ravnokar poskusil samomor ali da ga pravkar dela (npr. da je vzel prevelik odmerek zdravil). V tem primeru mora strokovnjak skušati dobiti njegov naslov. Če to ni možno, mora njegov sodelavec poklicati policijo, ki naj izsledi, od kod kliče samomorilna oseba, in - medtem ko se pogovor nadaljuje - poslati reševalce na naslov.

Zdravljenje človeka po poskusu samomora

Po poskusu samomora so mnogi storilci v nezavestnem stanju sprejeti na oddelek za intenzivno zdravljenje.

Ko v bolnišnici ugotovijo, da je človek nezavesten, ker se je namerno zastrupil z zdravili ali strupom, mora zdravnik narediti naslednje:

iz zastrupljenčevega telesa mora odstraniti čimveč zdravil ali strupa ter pospešiti njihovo izločanje,
stalno mora nadzorovati življenjsko pomembne funkcije in zdraviti vse znake zastrupitve,
dati mu mora protistrup, če pozna zdravilo ali strup, ki ga je zastrupljeni vzel, in če seveda tak protistrup obstaja.

Video vsebina: kako izgleda zdravljenje po poskusu samomora

Ko pride bolnik k sebi, ga mora pregledati psihiater in ugotoviti, ali je potreben psihiatričnega zdravljenja. V pogovoru s psihiatrom taki ljudje zelo pogosto zanikajo, da imajo kakršnekoli težave. Pogosto je tudi res, da se po poskusu samomora depresivni bolnik počuti dosti bolje in so zato ponovni poskusi samomora v tem obdobju redki. Vendar še naprej obstaja resna nevarnost samomorilnega poskusa, če bolnik težav ne odpravi.

Po poskusu samomora je psihiatrično zdravljenje različno. Večina potrebuje bolnišnično zdravljenje na oddelku za krizne intervencije. Če ima bolnik kakšno hudo psihiatrično bolezen, ga sprejmejo na ustrezni oddelek psihiatrične bolnišnice. Včasih sta potrebna sprejem in zdravljenje brez bolnikove privolitve, kar pomeni, da bo na zaprtem psihiatričnem oddelku. Zakon namreč določa, da je tak sprejem dopusten, če bolnik zaradi duševne bolezni ogroža sebe ali druge.

Vpliv samomora na preživele svojce

Uspeli samomor močno vpliva na čustva vseh, ki so samomorilcu blizu. Samomorilčeva družina, njegovi prijatelji in njegov zdravnik imajo občutke krivde, sramu in obžalovanja, ker jim ni uspelo preprečiti samomora. Do storilca lahko čutijo tudi jezo. Sčasoma pa le spoznajo, da niso mogli vedeti in torej ni bilo v njihovi moči, da bi samomor preprečili.

Video vsebina: samomor in vpliv, ki ga ima na naš svet.

Poskus samomora ima podoben vpliv, vendar se bistveno razlikuje po tem, ker lahko bližnji človek, ki je samomor poskušal, svoje občutke krivde razreši tako, da se odzove njegovemu klicu na pomoč.

Vprašanja in odgovori

Kdaj glede samomora stopiti v stik z zdravnikom?

Če imate vi ali nekdo, ki ga poznate, samomorilne misli, se takoj obrnite na svojega zdravnika ali na psihiatrično pomoč. Oseba potrebuje takojšnjo oskrbo duševnega zdravja. NE zavrzite osebe, češ da samo poskuša pritegniti pozornost^[1].

Katere so duševne motnje, ki povečujejo verjetnost za samomor?

Vsako motnjo duševnega zdravja, ki bi lahko privedla do poskusa samomora, je potrebno oceniti in tudi zdraviti.

To vključuje sledeče motnje:

Bipolarna motnja
Mejna osebnostna motnja
Odvisnost od drog ali alkohola
Huda depresija
Shizofrenija
Posttravmatska stresna motnja (PTSM)^[2].

Kakšni so opozorilni znaki za samomor?

- opozorilni znaki samomora za odrasle:
Tveganje je večje, če je vedenje novo ali se je povečalo in če se zdi, da je povezano z bolečim dogodkom, izgubo ali spremembo.

Opozorilni znaki so sledeči: