Obstaja cela vrsta magnezijevih pripravkov, ki vsebujejo mineralno snov v anorganskih ali organskih spojinah. Za farmakološko bioekvivalenco in splošno resorpcijo magnezija pa spojina ne igra nobene vloge. Domneva, da je magnezij iz organskih soli »boljši«, je močno razširjena, vendar to ne drži, če govorimo o dolgoročni preskrbi. Ali je priporočljiv magnezijev oksid ali magnezijev citrat, je odvisno od posamezne situacije in tolerance.
Biološka razpoložljivost magnezijevega oksida
Topnost magnezijevega oksida je v vodi v normalnih pogojih (pH 7,0, 20 °C) omejena. Osnova te biološke »zaviralne resorpcije« tvori zakon delovanja mas po naslednji disociacijski enačbi: slabo topen MgO + 2 H20 -> topen Mg(OH)2.
Takoj ko črevesni epitel absorbira magnezijeve ione, ki so primarno prešli v raztopino, je ravnovesje moteno in nemudoma se iz magnezijevega oksida ponovno sprošča magnezij. Ta proces poteka skozi celotno trajanje prehoda skozi črevo in omogoča konstantno, zelo dobro absorpcijo od več ur do več dni. S tem se lahko na naraven način dolgoročno vzpostavijo in ohranjajo zaloge magnezija.
Homeostaza in potek resorpcije
Obstajata dve transportni poti, ki sta odgovorni za resorpcijo magnezijevih ionov v črevesju. Aktivni transport poteka preko tako imenovanih nosilcev in ostane vedno nespremenjen pri približno 7,1%, ne glede na to kako visok ali nizek je vnos magnezija. Pasivni transport poteka v smeri vodnega toka in koncentracijskega gradienta ter je nasičen ob enkratnem vnosu približno 250-300 mg. V celoti to pomeni, da ni enakomerne povezave med vnosom magnezija in absorpcijo magnezija, temveč da je absorpcija prej podobna krivulji nasičenosti. Zato se resorpcija zmanjša s 65% pri zelo majhnem vnosu (70 mg) na okoli 11% pri izjemno visokem vnosu (2 g).
Primer:
· če zaužijemo 3-krat dnevno 150 mg, se resorbira okoli 208 mg oz. 46%.
· če zaužijemo 1-krat dnevno 450 mg, se resorbira samo 108 mg oz. 24%.
Enaka količina absorpcije, različna poteka resorpcije
Kdaj sta magnezijev oksid ali magnezijev citrat priporočljiva. je v prvi vrsti odvisno od posamezne situacije. Obe možnosti imata jasne prednosti - niti magnezijev oksid, niti magnezijev citrat vsak zase gledano nista »boliša« ali »slabša«.
Vsota resorbiranih magnezijevih ionov iz magnezijevega citrata ustreza tistim iz magnezijevega oksida, vendar obstajata za obe spojini različna poteka resorpcije. Magnezijev citrat velja za boli vodotopnega, kar pa ni vedno prednost. Hitra absorpcija kratkotrajno poveča raven magnezija. Toda zaradi homeostaze se resorbiran magnezij prav tako hitro znova izloči. S tem kratkim zadrževanjem v telesu se zaloge v kosteh in mišicah ne morejo učinkovito napolniti. Magnezijev citratje zato idealen za hitro in kratkočasno oskrbo z magnezijem pri športu in mišičnih krčih. Za dolgoročno oblikovanje ravni magnezija in napolnitev telesu lastnih zalog magnezija pa se v nasprotju s tem priporoča magnezijev oksid.
Povzetek
Znanstveno je dokazano, da sta uporabnost in bioekvivalenca organskih magnezijevih spojin, kot sta magnezijev citrat in anorganski magnezijev oksid, enaki. Različna poteka resorpcije izhajata samo iz hitrosti absorpcije.
